Gledališče vzgaja, plemeniti in osrečuje.
Brez dvoma, je ohranilo privlačnost za Slovence tudi v emigraciji. Skoraj ni bilo slovenskega doma, ki ne bi imel igralske skupine. V Slovenski hiši v Buenos Airesu je imel sedež gledališki odsek Slovenske kulturne akcije, ki je bil ustanovljen 22. julija leta 1954.
Če povzamemo besede g. Lojzeta Rezlja, ki je v Zborniku Slovenske kulturne akcije 1954-1994 obširno opisal kako se je razvijal gledališki odsek lahko povemo, da je gledališče umetnost, ki terja od svojega odjemalca aktivno sodelovanje, miselni napor, ljubezen do materine besede; daje pa tudi globoka doživetja in spoznanja. Gledališče vzgaja, plemeniti in osrečuje. Brez dvoma, je ohranilo privlačnost za Slovence tudi v emigraciji. Skoraj ni bilo slovenskega doma, ki nebi imel igralske skupine. V Slovenski hiši v Buenos Airesu je imel sedež gledališki odsek Slovenske kulturne akcije, ki je bil ustanovljen 22. julija leta 1954. Tu je bilo slovensko gledališče v Buenos Airesu.
Gledališčnik Nikolaj Jeločnik je v okviru odseka organiziral dramsko šolo, ki je zajela amatersko veselje in ga želela dvigniti na gladino poklicnega zanimanja. Dokaz sodobnosti v emigracijskem slovenskem gledališču so napisana in igrana izvirna dela. V knjižni obliki je izšla drama Marjana Willenparta Zadnji krajec, buenosaireško odkrivanje o medrevolucijskem dogajanju doma, ki je imela na odru velik uspeh. Važno delo je Vombergarjeva večdejanka Martin Krpan po manj znani Levstikovi inačici. Imela je velik uspeh v Buenos Airesu (pet zaporednih predstav). Vombergar je uprizoril tudi več dramskih prikazov, ki so deloma odmev nekdanjih radijskih iger: Čudni snubci, Dva brata, Mavrica, Materino srce, Mati, Božji klic, itd.
